Raziskave jasno kažejo, da so otroci, ki že pred vstopom v šolo razvijejo dobre temelje zgodnje pismenosti, pri učenju branja in pisanja uspešnejši. Ključno spoznanje pa je: bralna pismenost se ne začne v šoli, ampak veliko prej – v vsakdanjih trenutkih doma, v vrtcu, med igro in pogovorom.

Kako se razvija bralna pismenost?

V predšolskem obdobju se pismenost gradi postopoma in naravno. Otrok se uči skozi: govor in poslušanje, igro in raziskovanje, opazovanje okolja, skupno branje z odraslimi.

Osnovni gradniki bralne pismenosti

• govor
• besedišče
• razumevanje zgodb
• fonološko zavedanje
• uporaba tiskanega gradiva

Vsak od teh elementov prispeva pomemben del v celoto. Skupaj tvorijo temelje, na katerih otrok kasneje gradi branje in pisanje.

Fonološko zavedanje – ključ do branja

Fonološko zavedanje pomeni, da otrok prepoznava in razlikuje zvoke v jeziku. To vključuje npr. prepoznavanje rim, deljenje besed na zloge, zaznavanje posameznih glasov in še veliko drugih aktivnosti. Fonološko zavedanje je ena najpomembnejših veščin za učenje branja, saj otrok razume, da so besede sestavljene iz manjših zvočnih enot.

Skupno branje: več kot le zgodba

Branje ni pasivno poslušanje – je priložnost za pogovor, bližino in učenje.

Kako lahko branje naredimo še bolj učinkovito?

• beremo interaktivno (postavljamo vprašanja, poslušamo otroka),
• prilagodimo besedilo njegovemu razumevanju,
• ubesedimo to, kar otrok opazi,
• razširjamo njegove izjave (»avto« → »velik rdeč avto«).

Tako branje postane živ proces, ki bogati besedni zaklad in krepi razumevanje.

Zavedanje tiskanega gradiva

Otrok se s tiskom srečuje vsak dan – na znakih, embalaži, v knjigah. Postopoma spoznava, da imajo črke in besede pomen.

To pomeni, da otrok:

• opazi tisk v okolju,
• razume, da beremo z leve proti desni,
• prepozna znane napise,
• ve, da zapisano nekaj sporoča.

Ni pomembno, da otrok že bere – pomembno je, da razume, zakaj sploh beremo.

Najpomembnejše sporočilo

Branje in pisanje nista tekmovanje, ampak proces, ki se razvija postopoma. Temelji nastajajo dolgo preden otrok samostojno bere. Največ, kar lahko damo otroku, ni popolnost – ampak: čas, potrpežljivost in zaupanje v njegov razvoj.

Kako lahko starši podprete razvoj?

Največ naredimo z majhnimi, vsakodnevnimi dejanji:

• veliko se pogovarjamo z otrokom,
• skupaj beremo brez pritiska,
• se igramo z besedami, rimami in glasovi,
• opazujemo napise v okolju,
• ustvarjamo prijetne izkušnje s knjigami.

Če vas zanima več, najdete v moji spletni trgovini program za starše z naslovom Kako pripraviti otroka na usvajanje branja in pisanja pred vstopom v šolo?

Zapisala: logopedinja Katja

The post BRALNA PISMENOST: KAKO OTROKA PRIPRAVIMO NA USVAJANJE BRANJA IN PISANJA ŽE PRED VSTOPOM V ŠOLO? appeared first on Logopedski atelje.

Kot logopedinja se pri svojem delu zelo pogosto srečujem prav z otroki, pri katerih je dihanje na usta povezano z težavami pri govoru, požiranju, spanju, motnjami sluha in celo vedenjem.

Kaj je dihanje na usta in zakaj sploh nastane?

Naravno in fiziološko dihanje poteka skozi nos. Nos ima pomembno vlogo: zrak čisti, ogreva in vlaži ter omogoča optimalno delovanje dihalnega sistema.

Ko otrok diha skozi usta, to pomeni, da je nekje prišlo do ovire ali neravnovesja. Najpogostejši vzroki so:

• pogosti prehladi in alergije,
• povečani mandlji ali žrelnica,
• dolgotrajna uporaba dude ali stekleničke,
• oslabljen mišični tonus ustnic in jezika.

Pomembno je poudariti, da dihanje na usta pogosto vztraja tudi takrat, ko primarni vzrok (npr. prehlad) že mine. Telo se navadi na napačen vzorec, ki se brez strokovne podpore sam ne popravi.

Zakaj je dihanje na usta problem?

Dihanje na usta vpliva na več področij otrokovega razvoja:

• razvoj obraza (podolgovat obraz, odprta usta v mirovanju),
• položaj jezika, ki ni pravilno nameščen ob nebu,
• govor in izgovorjavo posameznih glasov,
• spanje, pozornost in koncentracijo,
• vedenje in učenje.

Ker je vse v telesu povezano, se težave redko pojavljajo posamično – pogosto jih vidimo v kombinaciji.

Kako se dihanje na usta kaže v logopedski ambulanti?

Pri otrocih, ki dihajo na usta, logopedi pogosto opažamo značilen skupek funkcionalnih težav:

1. Sluh in slušna pozornost

• občasno oslabljen sluh (pogosto zaradi povečane žrelnice ali mandljev),
• slabša slušna pozornost in sledenje navodilom.
  Otrok sicer sliši, vendar ne vedno jasno, kar vpliva na razvoj govora in jezika.

2. Jezik – položaj in gibljivost

• znižan položaj jezika v mirovanju,
• težave pri dvigu jezika proti nebu,
• omejena gibljivost pri glasovih /l/, /r/, /c/, /š/, /č/, /ž/.
• kompenzatorni gibi (premikanje čeljusti namesto jezika).
  Jezik ne opravlja svoje osnovne vloge – stabilizacije, dihanja in artikulacije.

3. Ustnice in mišični tonus

• šibke ustnične mišice,
• odprta usta v mirovanju,
• težave pri zapiranju ustnic,
• slabši nadzor sline.

4. Požiranje in oralne funkcije

• infantilni (nezreli) vzorec požiranja,
• potiskanje jezika med zobe,
• sodelovanje ustnic namesto jezika.

Nepravilen vzorec požiranja dodatno utrjuje dihanje na usta.

5. Govor in izgovorjava

• popačena ali netočna izgovorjava glasov,
• slabša jasnost govora,
• počasnejša avtomatizacija pravilne izreke.
  Tudi ob klasičnih artikulacijskih vajah napredek pogosto zastaja, če ne naslovimo dihanja.

6. Vedenje, pozornost in utrujenost

• utrujenost in zaspanost,
• nemir, slabša koncentracija,
• večja razdražljivost.
  Slaba kakovost dihanja in spanja se vedno odraža tudi v vedenju.

Kako lahko logoped pomaga?

Logopedska obravnava se začne s celostno oceno otroka:

• opazujem dihanje v mirovanju in pri aktivnosti,
• ocenim položaj jezika, ustnic in čeljusti,
• preverim govor, požiranje in mišični tonus.

Skupaj z družino poiščemo vzrok dihanja na usta. Po potrebi otroka usmerim tudi k drugim strokovnjakom, najpogosteje k zobozdravniku ali ORL specialistu.

V terapijo vključujem miofunkcionalno terapijo, katere cilj je:

• okrepiti mišice ustno-obraznega področja,
• vzpostaviti pravilen položaj jezika,
• postopno preoblikovati dihalne in oralne vzorce.

Miofunkcionalna terapija in pripomoček MYOSA

Pri terapiji lahko po potrebi uporabimo tudi pripomoček MYOSA. Pomembno je poudariti: MYOSA ni samostojna terapija, temveč strokovno vodeno orodje, ki podpira proces učenja.

MYOSA:

• spodbuja nosno dihanje,
• pomaga preprečevati dihanje skozi usta,
• aktivira in krepi mišice ust in jezika,
• otroku olajša učenje pravilnih funkcionalnih vzorcev.

Največjo vrednost ima vedno v kombinaciji z vajami, vodenjem in rednim delom v logopedski terapiji.

MYOSA je del sistema pripomočkov podjetja Myoresearch, pionirja na področju miofunkcionalne terapije in povezovanja dihanja, požiranja ter položaja jezika. Njihovo temeljno vodilo je jasno: pravilna funkcija vodi do pravilne rasti.

MYOSA in MYOBRACE – zakaj je sodelovanje ključno?

MYOSA pripomoček uporabljam kot logopedski miofunkcionalni pripomoček. Za terapijo z MYOBRACE pa otroke usmerjam k zobozdravnici, s katero sodelujeva in skupaj skrbiva za celostno obravnavo.

• MYOSA: uči funkcijo (dihanje, jezik, ustnice), ne premika zob.
• MYOBRACE: deluje predvsem na strukturo (rast čeljusti, položaj zob).

Najboljše rezultate dosegamo takrat, ko se funkcija in struktura obravnavata skupaj.

Zaključek

Dihanje na usta ni nepomembna navada, temveč signal, da telo potrebuje podporo. Z zgodnjim prepoznavanjem, strokovno vodeno logopedsko in miofunkcionalno terapijo ter sodelovanjem različnih strokovnjakov lahko otroku pomagamo vzpostaviti temelje za zdrav razvoj, boljše dihanje, jasnejši govor in kakovostnejše življenje.

Logopedinja Katja

Viri in raziskave

• Myoresearch – izobraževalni materiali in klinične smernice
• Huang et al., Effects of mouth breathing on craniofacial development in children
• Guilleminault et al., Sleep-disordered breathing and oral-facial development
• Saccomanno et al., Orofacial myofunctional therapy in children

Če vas zanima več o miofunkcionalni terapiji ali razmišljate, ali vaš otrok morda diha na usta, ste vedno vabljeni k pogovoru.

The post DIHANJE NA USTA IN MIOFUNKCIONALNA TERAPIJA – ZAKAJ JE PRAVILNA FUNKCIJA TEMELJ OTROKOVEGA RAZVOJA? appeared first on Logopedski atelje.

Razvojna govorno-jezikovna motnja (RGJM) je dolgotrajna težava pri razvoju jezika, ki se pojavi že v otroštvu in ni posledica izgube sluha, motnje v duševnem razvoju ali pomanjkanja izpostavljenosti jeziku. Otrok z RGJM ima težave pri razumevanju in/ali izražanju jezika, kar lahko vpliva na njegovo učenje, odnose in samozavest.

Gre za skrito motnjo, saj otrok pogosto deluje »normalno«, vendar se v komunikaciji in učenju hitro pokažejo razlike v primerjavi z vrstniki.

Po raziskavah ima razvojno jezikovno motnjo okoli 7 % otrok, kar pomeni, da se pojavi pri približno enem od štirinajstih otrok (Norbury et al., 2016; NIDCD). V razredu z 28 učenci sta torej vsaj dva otroka, ki imata šibkosti na področju razumevanja ali rabe jezika – čeprav nimata drugih prepoznanih težav, kot so avtizem, izguba sluha ali motnje v intelektualnem razvoju.

Kako prepoznamo razvojno jezikovno motnjo?

Znaki RGJM se razlikujejo glede na starost in posameznika. Pomembno je, da jih starši, vzgojitelji in učitelji prepoznajo čim prej.

Pomembno: znaki niso vedno očitni. Otrok se lahko trudi, uporablja kompenzacijske strategije in daje vtis, da razume več, kot dejansko razume.

Zakaj je zgodnje prepoznavanje ključno?

Zgodnje prepoznavanje in obravnava RGJM je izjemno pomembno, saj lahko težave brez podpore vplivajo na več področij otrokovega razvoja:

• Učenje in šolski uspeh: Jezik je temelj učenja – če otrok ne razume navodil ali besedil, težko sledi pouku.
• Komunikacijo in odnose: Nerazumevanje lahko vodi do nesporazumov in socialne izključenosti.
• Samopodobo in motivacijo: Pogoste izkušnje neuspeha zmanjšujejo otrokovo samozavest.

Otrok z RGJM ne bo “sam dohitel vrstnikov”. Brez pomoči se razlike lahko še povečajo, zato je zgodnja logopedska obravnava bistvena.

Kako logoped pomaga?

Logoped pripravi individualizirane vaje glede na otrokove potrebe. Obravnava lahko vključuje:

• razvoj besednega zaklada in stavčne zgradbe,
• izboljšanje razumevanja navodil in pripovedovanja,
• vaje za izgovorjavo in jasnost govora,
• krepitev spretnosti, povezanih z branjem in pisanjem.

Poleg neposredne obravnave logoped sodeluje tudi s starši in učitelji, da otroka podpirajo v vsakodnevnih situacijah.

Vloga staršev – jezik raste doma

Starši so ključni partnerji v otrokovem razvoju jezika. Doma lahko veliko prispevajo:

• ustvarjajo jezikovno bogato okolje (branje, pripovedovanje, pogovor),
• utrjujejo logopedske vaje skozi igro,
• poslušajo in spodbujajo otroka, tudi če izražanje ni popolno,
• sodelujejo z logopedom pri ciljih in spremljanju napredka.

Zaključek

RGJM ni znak lenobe ali pomanjkanja truda – gre za nevrološko pogojeno motnjo jezika. Otroci z RGJM imajo enako željo po uspehu kot njihovi vrstniki, le da potrebujejo drugačen pristop, več potrpežljivosti in strokovno podporo.

Z razumevanjem in sodelovanjem odraslih jim pomagamo, da njihov glas zares doseže svet.

Zapisala: logopedinja Katja

Viri:

• Norbury, C. F., et al. (2016). The impact of nonverbal ability on prevalence and clinical presentation of language disorder: Evidence from a population study. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 57(11), 1247–1257.
• National Institute on Deafness and Other Communication Disorders (NIDCD). (n.d.). Developmental Language Disorder (DLD): affecting approximately 1 in 14 children in kindergarten.
• Bishop, D. V. M., Snowling, M. J., Thompson, P. A., Greenhalgh, T., & the CATALISE consortium. (2017). Phase 2 of CATALISE: A multinational and multidisciplinary Delphi consensus study of problems with language development. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 58(10), 1068–1080.
• Leonard, L. B. (2014). Children with Specific Language Impairment (2nd ed.). MIT Press.

The post RAZVOJNA GOVORNO-JEZIKOVNA MOTNJA appeared first on Logopedski atelje.

Pogosto se zgodi, da učne težave razumemo kot enoten pojem, a v resnici ločimo splošne in specifične učne težave.

• Splošne učne težave se pojavljajo pri otrocih, ki imajo nižje kognitivne sposobnosti, manj spodbudno okolje ali težave z motivacijo. Njihovo učenje je oteženo na več področjih hkrati in napredek je počasnejši. Potrebujejo splošno pomoč in individualno podporo pri osnovnih veščinah.
• Specifične učne težave pa niso povezane s splošnimi sposobnostmi – otrok ima lahko povprečne ali celo nadpovprečne intelektualne sposobnosti, vendar kljub temu izrazite težave na točno določenem področju. Sem sodijo disleksija, diskalkulija, disgrafija, disortografija, dispraksija in neverbalne učne težave.

Največja razlika je v tem, da specifične učne težave ne izhajajo iz pomanjkanja truda ali volje, ampak iz posebnosti v delovanju možganov.

Branje in pisanje kot temelj pismenosti

Branje in pisanje sta ključni veščini, a pot do njiju ni enako lahka za vse.

• Disleksija se kaže kot težave pri prepoznavanju črk, sestavljanju zlogov in razumevanju prebranega. Branje je pogosto počasnejše, polno preskokov in napak.
• Disgrafija vpliva na pisanje – otrok se izjemno trudi, a rezultat so neurejena pisava, različne velikosti črk in veliko popravkov.
• Disortografija pomeni težave s pravopisom – napačno zapisovanje besed, izpuščanje glasov ali pogoste zamenjave črk.

Pomembno je razumeti, da te motnje niso znak lenobe ali manjše sposobnosti. Otroci s tovrstnimi težavami pogosto blestijo na ustvarjalnih in praktičnih področjih, če imajo ob sebi podporo in razumevanje.

Diskalkulija in neverbalne učne težave

Poleg branja in pisanja se lahko pojavijo tudi druge oblike specifičnih učnih težav.

• Diskalkulija se kaže v težavah pri razumevanju števil, računskih postopkov in količin. Otroci imajo lahko težave pri pomnjenju formul, ocenjevanju razdalj ali razumevanju ure. Pogosto jih spremlja tesnoba pri matematičnih nalogah.
• Neverbalne učne težave (NVD) pa se nanašajo predvsem na razumevanje neverbalnih informacij. Otroci težje razumejo telesno govorico, se slabše znajdejo v prostoru in imajo izzive pri organizaciji nalog. Čeprav imajo lahko dobro razvite verbalne spretnosti, jih socialni stiki in praktične naloge pogosto postavljajo pred dodatne izzive.

Čustveni vplivi specifičnih učnih težav

Specifične učne težave ne vplivajo samo na učenje, temveč tudi na otrokovo samopodobo in čustveno počutje. Raziskave kažejo, da otroci brez ustrezne pomoči pogosto doživljajo:

• občutke neuspeha in manjvrednosti,
• zmanjšano motivacijo in interes za šolo,
• frustracijo, sram ter socialno izolacijo.

Zato je nujno, da odrasli ob otroku gradimo razumevanje, podporo in zaupanje. Spodbuda in empatija pomenita več kot brezhibne črke na papirju.

Kaj lahko storijo starši in učitelji?

• Poslušajte otroka in mu priznajte, da so njegove težave resnične.
• Pohvalite trud, ne le rezultat – pomembno je, da otrok začuti, da cenite njegovo vztrajnost.
• Prilagodite naloge – razdelite jih na manjše korake, dodajte vizualne pripomočke in omogočite več odmorov.
• Sodelujte s šolo – pravočasno se povežite z učitelji in svetovalno službo.
• Spodbujajte otrokova močna področja – šport, umetnost, ustvarjalnost in vse tisto, kar gradi samozavest.

Prepoznavanje in podpora v šoli

V Sloveniji poteka prepoznavanje specifičnih učnih težav v več korakih – od opažanja težav v razredu, pogovorov med starši in učitelji, vključevanja svetovalne službe, do diagnostičnega pregleda pri logopedu ali specialnem pedagogu. Ko so težave potrjene, šola pripravi individualiziran program pomoči, v težjih primerih pa se izda odločba o usmeritvi.

Postopek prepoznavanja in diagnosticiranja specifičnih učnih težav v Sloveniji

1. Opažanje težav

Prvi korak je vedno opažanje – starši ali učitelji zaznajo, da otrok kljub trudu in rednemu delu doma naleti na ponavljajoče se težave (npr. pri branju, pisanju, računanju …).

2. Pogovor z učiteljem

Starši se najprej pogovorijo z učiteljem. Učitelj predstavi svoja opažanja, starši dodajo svoje, skupaj pa poiščejo prve podporne ukrepe in prilagoditve v razredu.

3. Svetovalna služba šole

Če težave vztrajajo, se vključi šolski svetovalni delavec (psiholog, pedagog, socialni delavec). Njegova naloga je spremljanje otroka, usmerjanje učiteljev ter predlog dodatnih prilagoditev.

Pomembno: Specifične učne težave se lahko diagnosticirajo šele po zaključku formalnega poučevanja osnovnih veščin (pisanje, branje, pravopis, računanje). Praviloma jih ne prepoznavamo pred 3. razredom osnovne šole, ugotavljamo pa jih lahko tudi kasneje v šolanju ali odraslosti.

4. Zunanja strokovna pomoč

Če težave kljub šolski pomoči vztrajajo, se starše napoti v zunanjo strokovno institucijo. Diagnostični pregled opravijo logoped ali specialni in rehabilitacijski pedagog in psiholog. Po potrebi se vključujejo tudi drugi strokovnjaki.

5. Izvirni delovni projekt pomoči

Ko so težave uradno prepoznane, šola pripravi t. i. Izvirni delovni projekt pomoči (IDPP). To pomeni, da otrok prejema dodatno pomoč v okviru dopolnilnega pouka ter individualnih ali skupinskih srečanj. IDPP se običajno izvaja najmanj 6 mesecev.

6. Odločba o usmeritvi

Če so potrjeni težji primanjkljaji, starši skupaj s šolo in strokovnjaki vložijo vlogo na Zavod RS za šolstvo. Z odločbo o usmeritvi otrok dobi pravico do posebnih prilagoditev in dodatne podpore pri učenju.

7. Podpora in spremljanje

Ko je odločba izdana, šola pripravi individualiziran program pomoči (IP). Pri tem sodelujejo starši, učitelji in strokovnjaki, ki redno spremljajo otrokov napredek in program po potrebi prilagajajo.

Najpomembnejše sporočilo za starše je: ne čakajte predolgo! Zgodnje prepoznavanje in podpora sta ključna za otrokovo uspešnost in dobro počutje.

Zapisala: logopedinja Katja

Literatura

• Center RS za poklicno izobraževanje (2020). Raziskava o učnih težavah v srednjem šolstvu.
• Društvo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov (2019). Zbornik povzetkov strokovne konference – XXVII. Izobraževalni dnevi.
• Mugnaini, D., Lassi, S., La Malfa, G., & Albertini, G. (2009). Internalizing correlates of dyslexia. Journal of Learning Disabilities.
• Terras, M. M., Thompson, L. C., & Minnis, H. (2009). Dyslexia and psycho‐social functioning: An exploratory study of the role of self‐esteem and understanding. Dyslexia.

Tukaj si lahko preneste brezplačen e-priročnik – Bralni seznam za oklevajoče bralce

The post SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE – KAKO JIH PREPOZNATI IN PODPRETI OTROKA? appeared first on Logopedski atelje.

Motorične motnje govora so:

1. Otroška govorna apraksija (Childhood Apraxia of Speech – CAS)

Motnja govornega načrtovanja, pri kateri otrok težko načrtuje in usklajuje gibe, potrebne za govor. Otrok ve, kaj želi povedati, a možgani ne uspejo učinkovito poslati ukazov mišicam.

Znaki otroške govorne apraksije:

• Pozen začetek govora (malo ali nič besed do 2. leta)
• Pogosta raba gest za kompenzacijo govora.
• Omejeno število glasov
• Napake pri izgovoru glasov niso stalne (včasih glas izgovori, včasih ga ne).
• Otroci lahko razumejo več, kot lahko povedo.
• Na otrokovem obrazu lahko opazimo kako težko poišče pozicijo za določen glas.
• Težave pri prehodih med glasovi in zlogi.
• Izgovor je bolj razumljiv pri ponavljajočih rutinah (npr. pesmice), kot v spontanem govoru
• Težave z usklajevanjem daljših besed ali stavkov

Otroška govorna apraksija se razlikuje glede na:

– stopnjo motnje (blažja, zmerna ali težka),

– starost ob pojavu (npr. ali se otrok sploh ni začel govorno razvijati ali pa je najprej napredoval, nato pa nazadoval),

– splošni kognitivni in jezikovni razvoj (nekateri imajo sočasno še druge jezikovne motnje),

– prisotnost pridruženih težav (npr. motorične težave, senzorična občutljivost, motnje pozornosti),

– okolje in dostop do zgodnje logopedske pomoči.

2. Dizartrija

Govorna motnja, pri kateri so mišice za govor oslabljene, počasne ali nenatančne zaradi poškodbe ali nezrelosti živčnega sistema.

Možni znaki dizartrije:

• Nejasen, “zabrisan” govor
• Počasen in monoton govor
• Težave z nadzorom jezika ali ustnic
• Prekomerno slinjenje
• Otrok raje kaže kot govori

Dizartrija je pogosto prisotna pri otrocih z nevrološkimi motnjami (npr. cerebralna paraliza, mišične distrofije, poškodbe možganov).

3. Orofacialna motorična nerodnost

Gre za gibalno okornost govoril (ustnic, jezika, čeljusti), ne pa nujno za motnjo načrtovanja gibov. Otroci lahko izvedejo gib, vendar je ta počasen, neučinkovit ali manj natančen.

Kdaj posumimo na nerodnost govoril?

Najpogostejši vzroki za splošno nerodnost govoril:

1. Zmanjšan mišični tonus (hipotonija)
   – Otrok ima ohlapne mišice v predelu ust, jezika in obraza. Zaradi tega so gibi manj učinkoviti, počasnejši in manj natančni.
2. Senzorno-motorične motnje
   – Otrok ima lahko moteno zaznavanje v ustih (npr. preobčutljivost ali zmanjšano občutljivost), kar vpliva na natančnost gibanja govoril.
3. Motnje koordinacije
   – Pri otrocih z motnjami splošne motorike (npr. razvojna koordinacijska motnja) se težave lahko prenesejo tudi na fino motoriko govoril.
4. Nerazvitost ali šibkost orofacialnih funkcij
   – Otrok morda ni imel dovolj izkušenj z aktivnostmi, ki spodbujajo mišice govoril (npr. sesanje, grizenje, žvečenje, pihanje), kar vodi v šibkejši razvoj.
5. Strukturne posebnosti
   – Kratek jezikovni frenulum (podjezično vez), odprto nebo, malokluzija ipd. lahko otežijo učinkovite premike govoril.
6. Razvojne ali genetske motnje
   – Pri določenih sindromih ali nevroloških stanjih (npr. Downov sindrom, hipotonija neznanega izvora) se pogosto pojavi tudi nerodnost govoril.

Zakaj je pomembno zgodnje prepoznavanje?

Vsaka izmed naštetih motenj zahteva drugačen logopedski pristop. Na primer, otrok z apraksijo potrebuje intenzivno, strukturirano terapijo, medtem ko pri dizartriji pogosto vključimo tudi fizioterapevtske in oromotorične vaje. Nerodnost govoril lahko odpravimo z usmerjenim treningom mišic in senzorike.

Zato je zgodnja diagnostika ključna – omogoča ustrezno pomoč, boljši napredek in večje zadovoljstvo pri sporazumevanju.

Zaključek

Motorične motnje govora so večplastne in zahtevajo strokovno obravnavo, vendar pa lahko že z osnovnim razumevanjem razlik med njimi, pravočasnim odzivom in podporo doma, starši naredite ogromno razliko. Če sumite, da ima otrok težave z govorom, se obrnite na logopeda – vsak otrok si zasluži svoj glas.

Zapisala: logopedinja Katja

Viri:

American Speech-Language-Hearing Association (ASHA) – www.asha.org

Childhood Apraxia of Speech Association of North America (CASANA) – www.apraxia-kids.org

McCauley & Strand (2008): A review of standardized tests of nonverbal oral and speech motor performance in children

Zinkin, P., & McConachie, H. (1995). Disabled children and developing countries

Morgan, A. & Webster, R. (2018). Speech-language pathology in developmental disorders

The post MOTORIČNE MOTNJE GOVORA PRI OTROCIH appeared first on Logopedski atelje.

Kaj je »pozen govorec«?

Pozen govorec je izraz za otroka, ki do 24. meseca še ne uporablja vsaj 50 besed in ne tvori dvobesednih povedi, vendar ima normalno razumevanje jezika, tipičen razvoj na drugih področjih in visoko motivacijo za komunikacijo.

Značilnosti poznega govorca:

ANAMNEZA:

• Brez zapletov v nosečnosti ali porodu.
• Normalen sluh.
• Brez znakov nevroloških, senzoričnih ali vedenjskih motenj.
• Ni družinske zgodovine jezikovnih motenj.

JEZIKOVNO RAZUMEVANJE:

• Razume preprosta navodila (“prinesi copate”, “daj to mami”).
• Sledi rutinskim dejavnostim (npr. prinašanje žlice pri hranjenju).
• Razume osnovne koncepte (veliko/malo, gor/dol, ipd.).

KOMUNIKACIJA IN INTERAKCIJA:

• Uporablja geste (kazanje, prikimavanje, mahanje indr.).
• Išče pozornost, navezuje stik.
• Kaže interes za igro, ljudi, slike in zvoke.

IGRA:

• Prisotna je simbolna igra (hranjenje lutke, vožnja avtomobilčka).
• Rad posnema.
• Vključuje se v preproste socialne igre (lovljenje, skrivalnice).

Tak otrok je pogosto “pozen, a hiter dojemljivec” – njegova komunikacijska motivacija je visoka, razumevanje jezika je skladno s starostjo, in pogosto govorno eksplodira med 2. in 3. letom. Kljub temu pa strokovnjaki svetujejo spremljanje.

Kaj pa otrok z govorno-jezikovno motnjo?

Otrok z govorno-jezikovno motnjo pa ne kaže le govornega zaostanka, temveč ima lahko težave tudi z razumevanjem, pomnjenjem, pozornostjo, ter pogosto tudi z igro in socialnimi veščinami.

Značilnosti otroka z GJM (govorno-jezikovno motnjo):

ANAMNEZA:

• Pogosta je družinska zgodovina jezikovnih motenj, disleksije, ADHD.
• Lahko so prisotne razvojne težave že v zgodnjem obdobju (npr. motorični zaostanek).
• Možni zapleti pri porodu ali dolgotrajna vnetja ušes.

JEZIKOVNO RAZUMEVANJE:

• Težave s sledenjem večstopenjskim navodilom.
• Manj razume abstraktne pojme.
• Nezmožnost učenja novih besed brez večkratne ponovitve.

KOMUNIKACIJA IN INTERAKCIJA:

• Redkeje uporablja geste.
• Težave pri navezovanju stika ali vzdrževanju pogovora.
• Pogoste frustracije zaradi nezmožnosti izražanja.

IGRA:

• Omejena simbolna igra.
• Ponavljajoča igra brez pravega namena (npr. vrtenje koles).
• Manj sodelovanja z vrstniki.

Kako torej ločimo poznega govorca od otroka z motnjo?

Kdaj poiskati pomoč logopeda?

• Otrok po 18. mesecu še ne uporablja besed.
• Po 24. mesecu ima manj kot 50 besed in ne tvori dvo- ali večbesednih zvez.
• Opažate težave z razumevanjem ali slušno pozornostjo.
• Otrok se zdi neodziven na govor ali ima težave z igro.
• Prisotna je družinska zgodovina govorno-jezikovnih motenj.
• Težave ima pri ponavljanju glasov, zlogov in besed. Izgovarja jih po svoje.

Strokovnjaki priporočajo, da ne čakamo do 3. ali 4. leta, saj je prav obdobje med 18. in 36. mesecem najbolj ključno za razvoj možganskih poti, povezanih z govorom in jezikom.

Kaj lahko starši naredite doma?

1. Poimenujte predmete in dogajanja. Bodite govorni spremljevalec otrokovih dejavnosti.
2. Govorite počasi, jasno in preprosto. Uporabljajte enostavne povedi.
3. Dajajte otroku čas. Po vprašanjih ali spodbudah počakajte vsaj 5 sekund.
4. Posnemajte in razširjajte. Če otrok reče »avto«, vi dodajte: »Ja, rdeč avto vozi!«
5. Berite skupaj. Knjige z velikimi slikami in enostavnim besedilom so odlične za učenje.

Zapisala: logopedinja Katja

VIRI:

• Rescorla, L. (2011). Late Talkers: Do Good Predictors of Outcome Exist?
• Zupančič, M. in Marjanovič Umek, L. (2011). Razvoj govora in jezika. Filozofska fakulteta UL.
• Leonard, L. B. (2014). Children with Specific Language Impairment.
• First Words Project – Florida State University: https://firstwordsproject.com
• Smernice za zgodnje prepoznavanje SJM – Društvo logopedov Slovenije

The post ALI JE MOJ OTROK SAMO “POZEN GOVOREC” ALI GRE ZA GOVORNO-JEZIKOVNO MOTNJO? appeared first on Logopedski atelje.

Prve besede – kako jih otrok pridobi?

Prve besede se običajno pojavijo okoli prvega leta starosti, vendar lahko to variira od otroka do otroka. To obdobje je prelomno, saj otrok začne povezovati zvoke in besede z določenimi stvarmi ali dejanji v svojem okolju. Prve besede so pogosto povezane z najpomembnejšimi objekti v otrokovem življenju, kot so mama, ata, mleko, avto, kuža itd.

Pomembno je vedeti, da se prve besede ne pojavijo iz nič – otrok najprej razvije sposobnost razumevanja jezika (receptivni jezik) in šele nato preide na proizvodnjo svojih prvih besed (ekspresivni jezik). V tem obdobju otrok razvije osnovne jezikovne sposobnosti, kot so razlikovanje zvokov in tonov ter prepoznavanje pomembnih besed, ki jih pogosto sliši v svojem okolju.

Spodbujanje razvoja otrokovega govora

Ob spodbujanju govora in prvih besed je pomembno, da starši ustvarijo bogato jezikovno okolje. Otroci, ki so rojeni v družine, kjer se manj pogovarjajo, dobijo manj odzivov staršev in starši kjer starši uporabljajo manj raznoliko besedišče, bodo bistveno slabše razvili svoj govorno-jezikovni potencial. Raziskave so pokazale, da otroci, ki izhajajo iz manj spodbudnega okolja v enem letu doma slišijo okoli 13 milijonov besed. Otroci, ki izhajajo iz spodbudnega okolja pa slišijo okoli 45 milijonov besed. Kritično obdobje za razvoj jezika so prva tri leta otrokovega življenja.

To pomeni, da je zelo pomembno, da z otrokom čim več govorimo, mu poimenujemo predmete, dogodke in dejavnosti ter ga vključujemo v pogovor. Kljub temu, da otrok še ne zna tvoriti stavkov, posluša vse, kar mu govorimo, in iz tega se uči. Nekaj preprostih nasvetov, kako lahko starši spodbujajo govor pri otroku:

1. Uporabite enostaven jezik: Pri pogovoru uporabljajte preproste besede in stavke, da otrok lažje razume, kaj govorite.
2. Ponavljanje besed: Ko otrok izgovori prvo besedo, jo ponovite, da utrdite njeno pravilno rabo.
3. Pogovorite se o vsakodnevnih dejavnostih: Opisujte, kaj počnete (npr. “Mama kuha juho”, “Zdaj bova obula čevlje”).
4. Natančno odgovarjajte na otrokove potrebe: Ko otrok poskuša kaj reči, ga spodbujajte k izražanju, tudi če še ne uporablja popolnih besed. Na primer, če otrok pokaže na psa, recite: “To je pes. Ali želiš pobožati psa?”

Kako otroka spodbujati k tvorjenju prvih fraz in stavkov?

Ko otrok začne uporabljati posamezne besede, je naslednji korak, da ga spodbujamo k povezovanju besed v fraze in preproste stavke. Tvorjenje stavkov je proces, ki zahteva tako razumevanje kot tudi izgovorjavo, zato je pomembno, da otroku omogočimo varno okolje, v katerem bo brezskrbno eksperimentiral s svojim jezikom.

1. Ponudite model: Če otrok reče “mama”, lahko rečete: “Da, mama je tukaj. Poglej, mama briše mizo.” S tem boste otroku pokazali, kako besede povežete v smiselne stavke.
2. Uporabite vprašanja: Vprašanja so odličen način za spodbujanje otrokovega govora. Vprašanja, kot so “Kaj vidiš?”, “Kaj počne pes?”, ali “Kje je tvoj avto?”, otroku pomagajo povezovati besede in razmišljati o tem, kako jih uporabiti v različnih kontekstih. Vendar pozor, dokler otrok nima dovolj besed ne more odgovarjati na takšna vprašanja. Takrat raje uporabite vprašanja izbire in otroku ponudite tudi vizualno oporo (npr. veste, da bi otrok rad jedel banano, vendar tega še ne zna povedati, zato v eno roko vzemite banano, v drugo roko pa jabolko, vprašajte ga: ” Boš jedel banano ali jabolko? “).
3. Povezujte besede v preproste stavke: Ko otrok začne uporabljati posamezne besede, ga spodbujajte, da jih povezuje v preproste stavke, kot so “Pes teče” ali “Jaz želim juho”.

Pridobivanje glagolov

Eden izmed ključnih korakov pri razvoju otrokovega jezika je pridobivanje glagolov, saj so glagoli osrednji del vsakodnevnih pogovorov. Glagoli omogočajo izražanje dejanj in sprememb v času. Glagoli, kot so “iti”, “videti”, “igrati se” in “jesti”, so ključnega pomena za otrokov nadaljnji jezikovni razvoj.

Starši lahko spodbudijo otrokovo rabo glagolov na naslednje načine:

1. Opazovanje dejanj: Ko otroka spodbujate k igri ali aktivnostim, jih jasno poimenujte in uporabite glagole, na primer: “Poglej, pes teče!” ali “Gremo ven, ti boš tekel z mano.”
2. Povezovanje glagolov z vsakodnevnimi aktivnostmi: Z otrokom se pogovarjajte o tem, kaj počnete, in uporabite glagole, kot so “jesti”, “piti”, “teči”, “igrati se”, “čistiti” itd.
3. Pogosto ponavljanje glagolov: Ponavljanje glagolov v različnih kontekstih otroku pomaga pri njihovem razumevanju in uporabi. Če otrok reče “pes”, vi pa odgovorite: “Da, pes skače!”, mu boste omogočili, da poveže besedo z dejanjem.

Zaključek

Jezikovni razvoj je kompleksen proces, ki zahteva potrpežljivost in podporo okolice. Pomembno je, da starši ustvarijo spodbudno jezikovno okolje, kjer otrok ve, da je sprejet, četudi njegove besede še niso popolne. Z ustreznim spodbujanjem tvorbe besed, fraz, stavkov in uporabe glagolov bo otrok pridobil močne temelje za nadaljnji jezikovni razvoj in uspešno komunikacijo. Ko otrok začne tvoriti svoje prve stavke, to pomeni, da je na poti, da postane samozavesten govorec in uspešen komunikator.

Zapisala: logopedinja Katja

VIRI:

Shneidman, L. A., & Goldin-Meadow, S. (2012). Language in the hand: How children use their hands to tell us what they know about language. Trends in Cognitive Sciences, 16(5), 288-295.

Suskind, D. M. L. (2015). Thirty Million Words: Building a Child’s Brain. Library Journal [0363-0277] Neuerburg, Laurie l. 2015, letn. 140, št. 14, str. 132.

Thompson, C. K., & Shapiro, L. P. (2020). The development of syntactic and semantic processing in children. Journal of Child Language, 47(3), 578-602.

McCune, L., & Vihman, M. M. (2019). The early stages of word use and syntax in language development. Journal of Child Language, 46(4), 736-751.

Pine, J. M., & Lieven, E. V. (2017). The role of input in children’s language development. Language Learning, 67(S1), 45-77.

Kuhl, P. K., & Rivera-Gaxiola, M. (2018). Neural substrates of early language acquisition. Current Opinion in Neurobiology, 49, 90-96.

Bavin, E. L., & O’Grady, W. (2020). Language development: A multidisciplinary perspective. Oxford University Press.

The post PRIDOBIVANJE PRVIH BESED IN SPODBUJANJE TVORBE PRVIH STAVKOV PRI OTROKU appeared first on Logopedski atelje.

Kako se artikulacija razvija?

Otroci najprej uporabljajo najlažje glasove, kot so samoglasniki (A, E, I, O, U) in enostavni soglasniki (M, P, B, T, D). Nato postopoma usvajajo bolj zahtevne glasove.

Približno pričakovan razvoj glasov je naslednji:
Do 2. leta – otrok že uporablja večino samoglasnikov in enostavne soglasnike, kot so M, N, P, B, T, D in J.
Do 3. leta – otrok obvlada večino osnovnih glasov, med drugim tudi K, G, V, F, H.

Do 4. leta – otrok pravilno tudi L (do starosti 3;5 let), S, Z, C.

Do 5. leta – otrok bi moral pravilno izgovarjati vse glasove, razen morda glasu R, ki se pri nekaterih otrocih razvije šele do 6. leta.

Najpogostejše težave pri razvoju artikulacije

Pri nekaterih otrocih se lahko pojavijo naslednje težave pri izgovorjavi glasov:
❌ Izpuščanje glasov – otrok določenih glasov sploh ne izgovori (npr. “pi” namesto “spi”).
❌ Zamenjava glasov – težji glas zamenja z lažjim (npr. “musa” namesto “muca”).
❌ Popačenje glasov – glasovi so izgovorjeni nepravilno, kot na primer medzobna izreka glasu S.
❌ Dodajanje glasov – otrok doda nepotreben glas v besedo (npr. “stlon” namesto “slon”).

Te težave so lahko začasne ali trajne, odvisno od vzroka in individualnega razvoja otroka.

Kateri so vzroki za težave pri izgovorjavi glasov?

Razvoj artikulacije ni odvisen samo od govornega okolja in posnemanja govora odraslih, temveč nanj vpliva več dejavnikov:
Biološki dejavniki – vključujejo nevrološke ali anatomske posebnosti, kot so težave z grizom, nizka lega jezika ali šibkost ustnih mišic.
Motnje sluha – otroci se učijo glasov s poslušanjem in posnemanjem, zato je dober sluh ključnega pomena. Pogosta vnetja ušes lahko vplivajo na slušno razlikovanje glasov, kar vodi v nepravilno izgovorjavo.
Motnje senzomotoričnega razvoja – vključujejo šibke ustne mišice ali težave s koordinacijo govornih organov, kar lahko vpliva na izgovorjavo.
Okoljski dejavniki – kakovost govornega okolja, količina interakcije in spodbude (npr. branje, pogovor, petje) vplivajo na hitrost in natančnost usvajanja glasov.
Dolgotrajna uporaba dude ali stekleničke – lahko negativno vpliva na razvoj govornih organov in povzroči nepravilnosti v izgovorjavi.

Res je, da se govor razvija postopoma, vendar otroci z artikulacijskimi težavami pogosto potrebujejo strokovno pomoč. Brez ustrezne podpore lahko težave vplivajo na njihov nadaljnji govorni razvoj, branje, pisanje in socialne veščine. Pomembno je, da v primeru pojava težav, starši ne odlašajo z obiskom logopeda.

Kaj lahko starši naredite sami?

Starši imajo pri razvoju otrokove artikulacije ključno vlogo. Nekaj enostavnih načinov, kako lahko doma pomagate otroku:
✔️ Pogovor in branje – otroku pogosto berite in se z njim pogovarjajte.
✔️ Spodbujanje posnemanja – igrajte igre, kjer otrok posnema glasove živali ali zvoke iz okolja. Vendar pazite, da ne spodbujate nepravilne izreke glasov. Na primer, če otrok ne zmore izgovoriti glasu R, lahko z ponavljanjem glasu, avtomatizirate nepravilen izgovor glasu. Spodbujamo ponavljanje enostavnih zvokov in onomatopej.
✔️ Uporaba onomatopej – “brum-brum”, “ššš”, “mijav” lahko pomagajo otroku razvijati različne glasove.
✔️ Pravilna prehrana – hrana, ki zahteva žvečenje (npr. jabolka, korenje), krepi mišice govornih organov.
✔️ Omejitev dude in stekleničke – po prvem letu naj se otrok postopoma odvadi dude in stekleničke, saj lahko vpliva na razvoj ustnih struktur.

✔️ Skrita korekcija – Če opažate, da otrok glasu sicer izgovarja pravilno, vendar ga menjuje s  slušno podobnim glasom (npr. muca izgovoru kot musa), lahko v svojem odgovoru uporabite isto besedo kot otrok, jo izgovorite pravilno in poudarite glas, ki ga je otrok izgovoril nepravilno. Pri tem je pomembno, da od otroka ne zahtevate, da besedo pravilno ponovi za vami, saj lahko s tem pri otroku izzovete odpor in frustracijo.

Kdaj poiskati logopeda?

Če opazite, da ima vaš otrok vztrajne težave pri izgovorjavi določenih glasov, je smiselno obiskati logopeda. Pravočasna pomoč lahko prepreči težave pri komunikaciji, branju in pisanju ter otroku olajša vstop v šolo in vključevanje v socialno interakcijo z vrstniki.

Artikulacija je ključni del govornega razvoja, ki vpliva na otrokovo samozavest in uspeh pri sporazumevanju. Z redno spodbudo in po potrebi strokovno pomočjo, lahko otroku pomagate razviti jasen in razumljiv govor.

Zapisala: logopedinja Katja

Viri:

• Marjanović-Umek, L. & Fekonja, U. (2005). Razvoj govora in komunikacije pri otroku. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
• Sajovic, I. & Sega, D. (2017). Govorne in jezikovne motnje v predšolskem obdobju. Zbornik predavanj Logopedske sekcije SZD.
• Dale, P. S., & Hayden, D. A. (2013). Manual of Articulation and Phonological Disorders. Thieme.
• Hoff, E. (2014). Language Development. Cengage Learning.
• Slovenska pediatrija – članek o vplivu vnetja srednjega ušesa na fonološki razvoj pri otrocih: Povezava do članka
• Zbornik logopedskih priporočil – dostopen na spletni strani Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije.
• WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) – priporočila za razvoj govora pri otrocih.

The post RAZVOJ ARTIKULACIJE PRI OTROCIH: KDAJ SKRBETI IN KAKO POMAGATI? appeared first on Logopedski atelje.

Požiranje je proces, ki ga opravimo med 2000 in 2500-krat dnevno, kar pomeni približno 15 minut vadbe mišic na dan. Če je vzorec požiranja nepravilno razvit, to pomeni, da toliko časa dnevno treniramo napačne mišice, kar lahko povzroči neželene posledice.

Dojenčki imajo infantilni vzorec požiranja, pri katerem sodelujejo vse mišice spodnjega dela obraza, jezik pa se med požiranjem potisne naprej. Ta vzorec je pri hranjenju povsem običajen, a naj bi se do 4. leta starosti spremenil v odrasli tip požiranja, kjer je jezik v stiku z nebom, čeljusti so zaprte, perioralna muskulatura pa ni aktivna. Če se to ne zgodi, lahko dolgotrajni infantilni vzorec požiranja vpliva na razvoj govora in pravilno rast čeljusti.

Žvečenje – več kot priprava hrane

Žvečenje ni zgolj priprava hrane za prebavo; je tudi pomemben dejavnik pri razvoju govora. Med žvečenjem otrok krepi mišice ust, jezika in čeljusti, ki so bistvene za oblikovanje glasov in pravilno artikulacijo. Poleg tega žvečenje spodbuja senzorično integracijo in usklajevanje gibov jezika ter ustnic. Kritična obdobja za sprejemanje različnih tekstur hrane so med šestim in sedmim mesecem starosti – takrat se otrok nauči rokovati z različnimi vrstami hrane, kar je ključno tudi za razvoj govora.

KAKO SE NEPRAVILNO POŽIRANJE IN TEŽAVE PRI ŽVEČENJU KAŽEJO V LOGOPEDSKI AMBULANTI?

V logopedski ambulanti pogosto srečamo posledice nepravilnega požiranja in žvečenja, ki vplivajo na govor:

1. Motnje artikulacije
   Nepravilen položaj jezika, kot je potiskanje jezika naprej, lahko privede do težav pri izgovorjavi soglasnikov, kot so /s/, /z/, /š/, /ž/, /t/ in /d/.
2. Neučinkovit razvoj oralne motorike
   Otroci z nepravilnimi vzorci požiranja ali žvečenja pogosto ne razvijejo zadostne moči in koordinacije mišic, potrebnih za govor, kar se kaže tudi v težavah pri oblikovanju ustnic, sesanju ali pihanju.
3. Ortodontske težave
   Dolgotrajni napačni vzorci, na primer vrivanje jezika med zobe, lahko privedejo do nepravilnosti, kot so odprti griz ali križni griz, kar vpliva na jasnost govora in estetiko obraza.

DIHANJE NA USTA – tihi krivec težav

Otroci, ki dihajo na usta, pogosto izstopajo po značilnem videzu: dolgem, ozkem obrazu, izrazitih podočnjakih, manj razviti bradi in ustnicah, ki niso v stiku. Takšen način dihanja je lahko posledica povečanih žrelnic, kroničnega sinusitisa, alergij ali anatomskih nepravilnosti, kot je deviacija nosnega pretina.

Dihanje na usta ne vpliva zgolj na govor, temveč tudi na spanec, koncentracijo in splošno zdravje. Vpliva na rast obraznih struktur, saj lahko povzroči ozko nebo, podolgovat obraz in spremembe griza, ki dodatno otežujejo govor in artikulacijo.

Pravilno dihanje skozi nos

Dihanje skozi nos je ključno za pravilen razvoj govora. Redno izvajajte preproste vaje, ki spodbujajo nosno dihanje, kot je pihanje skozi nos, vohanje vonjav ali opazovanje dihanja v ogledalu. Na primer, med čakanjem na semafor naj otrok naredi deset vdihov skozi nos ali poskusi narediti nekaj korakov z zaprtimi usti in dihanjem na nos.

ŠKODLJIVE RAZVADE – kako vplivajo na govor?

Nekatere razvade, kot so dolgotrajna uporaba dude, sesanje prsta ali grizenje nohtov, močno vplivajo na razvoj ustno-motoričnih sposobnosti.

• Duda lahko zavira pravilno lego jezika in povzroča deformacije, kot sta odprti ali križni griz.
• Steklenička preprečuje razvoj žvečenja in s tem krepitev mišic, potrebnih za govor.
• Sesanje prsta vodi do nepravilnega položaja jezika in težav z artikulacijo.
• Steklenični karies povzroča prezgodnjo izgubo mlečnih zob, kar vpliva na obliko čeljusti in pravilno izgovorjavo.

Škodljive navade, kot so dolgotrajna uporaba dude, sesanje prsta ali dolgotrajna uporaba stekleničke, lahko povzročijo nepravilnosti griza in težave pri razvoju govora. Dudo je priporočljivo opustiti do 12. meseca starosti, najpozneje pa do 18. meseca. Pri sesanju prsta poskusite otroka nežno odvračati od te navade in mu ponuditi alternativne načine tolažbe.

Zaključek

Navade, prehrana in ustna higiena igrajo ključno vlogo pri razvoju govora in pravilni rasti čeljusti. Pravočasna obravnava logopeda in sodelovanje z zobozdravnikom lahko preprečita številne dolgoročne težave. Zato je ključnega pomena, da starši že zgodaj prepoznajo težave in po potrebi poiščejo pomoč strokovnjaka.

Viri:

1. Melink S., Vagner E., Hočevar-Boltežar I., Ovsenik M. (2010). Raziskava vpliva dude na razvoj čeljusti.
2. Logan O., Why Mouth Breathing Matters for Speech. The Speech Blog.
3. World Health Organization: Feeding and Nutrition of Infants and Young Children.

The post KAKO NAVADE, PREHRANA IN USTNA HIGIENA VPLIVAJO NA RAZVOJ GOVORA? appeared first on Logopedski atelje.

Igra je ključno orodje za spodbujanje otroškega razvoja, še posebej govora in jezika, zato jo redno uporabljamo tudi logopedi. S preprostimi aktivnostmi lahko vsak starš ali skrbnik spodbuja otroka k boljšemu razumevanju in uporabi besed. Tukaj je nekaj preprostih načinov, kako se igrati z otrokom:

1. Imenovanje predmetov in opisovanje dejanj

Med igro z igračami (npr. avtomobilčki, punčkami ali sestavljankami) otroku poimenujte predmete: “To je rdeči avtomobil,” ali opišite, kaj počnete: “Zdaj avtomobil pelje po klancu navzdol.” Otroci tako skozi igro povezujejo besede z njihovim pomenom.

2. Spodbujanje igre vlog

Pretvarjanje je odličen način za razvoj jezika. Na primer, z igro kuhanja otroku pokažite, kako se pripravi jed, in ga spodbudite, da opiše, kaj dela. Postavljajte odprta vprašanja, kot so: “Kaj bomo danes skuhali?” ali “Koga bomo povabili na kosilo?”

3. Petje in rime

Pesmi in rime so čudovit način za razvijanje slušnega zaznavanja, besedišča in ritma jezika. Pojte skupaj otroške pesmi ali ustvarite svoje rime, ki vključujejo otrokovo ime ali predmete, s katerimi se igra.

4. Sledite otrokovim interesom

Če otrok kaže zanimanje za določeno igračo ali aktivnost, mu sledite. Pogovarjajte se o predmetu, postavljajte vprašanja in ga spodbujajte, naj sam prispeva nove ideje.

Pomembno je, da:

• otroka spodbujate, ne da bi ga silili v govor,
• uporabljate preproste stavke in ponavljate ključne besede,
• pohvalite in potrjujete otrokov trud pri izražanju.

KAKO IZBRATI DOBRO IGRAČO?

Medtem ko so nekatere igre ustvarjene posebej za poučevanje, to ne pomeni, da so edine koristne. Tudi prosti tipi igre, kot so domišljijske igre in igre z igračami, krepijo kognitivne in socialne spretnosti. Otroci pogosto pridobijo veščine pri navadnem igranju, saj se učijo skozi lastno raziskovanje in eksperimentiranje. Dandanes sta izbira in nakup igrače velik izziv. Police v trgovini so polne, možnosti je veliko, prav tako obljub na embalaži.

Ko izbiramo igračo za otroka je pomembno, da se držimo naslednjih kriterijev:

1. Ali se otrok lahko igra na več načinov?

Najboljše igrače so tiste, ki omogočajo različne vrste igre. Na primer, kocke ali figurice lahko otroci uporabijo za gradnjo, igro vlog ali celo za učenje barv in štetja. Večnamenskost spodbuja otrokovo ustvarjalnost in domišljijo, kar je ključno za njihov razvoj.

2. Spodbujanje aktivnosti namesto pasivnosti

Izogibajte se igračam, ki otroka pasivno zaposlijo (npr. samo pritiskanje na gumbe z lučkami ali zvoki). Namesto tega raje izberite igrače, ki spodbujajo gibalno in miselno aktivnost, kot so konstrukcijske igrače, sestavljanke ali materiali za ustvarjanje (plastelin, barve, papir).

3. Podpora socialnemu in čustvenemu razvoju

Igrače, ki vključujejo igro vlog ali interakcijo z drugimi, pomagajo otrokom pri razvoju socialnih veščin. Lutke, trgovinski seti ali zdravniški pripomočki so odlični za domišljijske igre, kjer otroci posnemajo odrasle in se učijo komunikacije, čustvenega izražanja ter sodelovanja.

Dobre igrače so tiste, ki spodbujajo:

1. Ustvarjalnost otrok: kocke, figurice ljudi in živali, ustvarjalni materiali (papir, stari katalogi, karton, papirnati tulci, barve, krede, plastelin, lepilo, škarje,…), vozila (avtomobilčki, letala ‒ enostavna, ne na daljinsko vodenje), večji kosi blaga in kostumi (ne potrebujemo dragih kupljenih pripomočkov).
2. Sodelovanje in interakcijo: družabne igre, konstrukcijske igrače in sestavljanke, šotori (pravi ali iz rjuhe), lutke in plišaste igrače (za igro vlog).
3. Gibanje: žoge, baloni in mehurčki, kanglice, posodice, košare in lopatke (s katerimi bo otrok presipal pesek, prelival vodo ali pa oblikoval potičke, vanje nabiral storže, liste, kamenje, v njih kuhal čarobni napoj), kolebnica in vrvi (ki jih lahko uporabijo za guganje, plezanje, ali na vrh tobogana pripelje »zaklad), gugalnice, hodulje, skiro, kolo, zmaji, papirnata letala.

Zapisala: logopedinja Katja

VIRI

American Speech-Language-Hearing Association (ASHA): www.asha.org

American Academy of Pediatrics (AAP): www.healthychildren.org

Hirsh-Pasek, K., & Golinkoff, R. M. (2003). Einstein Never Used Flashcards: How Our Children Really Learn—and Why They Need to Play More and Memorize Less.

Konda, A. Zakaj in kako se igrati s svojim otrokom. Napotki za starše predšolskih otrok. Ljubljana: Izobraževalni center Pika, Center Janeza Levca Ljubljana, 2021.

Piaget, J. (1951). Play, Dreams, and Imitation in Childhood.

Zero to Three: www.zerotothree.org

The post OTROŠKA IGRA: KAKO SE IGRATI IN KAKO IZBRATI DOBRO IGRAČO ZA OTROKA? appeared first on Logopedski atelje.