MOTORIČNE MOTNJE GOVORA PRI OTROCIH

Motorične motnje govora so skupina težav, pri katerih so prizadete mišice, gibanje ali načrtovanje gibov, ki so potrebni za jasno in tekoče govorjenje. Govor ni le rezultat delovanja glasilk – vključuje zapleteno usklajevanje mišic ustnic, jezika, čeljusti, mehkega neba in dihalnih mišic.

Motorične motnje govora so:

1. Otroška govorna apraksija (Childhood Apraxia of Speech – CAS)

Motnja govornega načrtovanja, pri kateri otrok težko načrtuje in usklajuje gibe, potrebne za govor. Otrok ve, kaj želi povedati, a možgani ne uspejo učinkovito poslati ukazov mišicam.

 

Znaki otroške govorne apraksije:

  • Pozen začetek govora (malo ali nič besed do 2. leta)
  • Pogosta raba gest za kompenzacijo govora.
  • Omejeno število glasov
  • Napake pri izgovoru glasov niso stalne (včasih glas izgovori, včasih ga ne).
  • Otroci lahko razumejo več, kot lahko povedo.
  • Na otrokovem obrazu lahko opazimo kako težko poišče pozicijo za določen glas.
  • Težave pri prehodih med glasovi in zlogi.
  • Izgovor je bolj razumljiv pri ponavljajočih rutinah (npr. pesmice), kot v spontanem govoru
  • Težave z usklajevanjem daljših besed ali stavkov

Otroška govorna apraksija se razlikuje glede na:

– stopnjo motnje (blažja, zmerna ali težka),

– starost ob pojavu (npr. ali se otrok sploh ni začel govorno razvijati ali pa je najprej napredoval, nato pa nazadoval),

– splošni kognitivni in jezikovni razvoj (nekateri imajo sočasno še druge jezikovne motnje),

– prisotnost pridruženih težav (npr. motorične težave, senzorična občutljivost, motnje pozornosti),

– okolje in dostop do zgodnje logopedske pomoči.

 

2. Dizartrija

Govorna motnja, pri kateri so mišice za govor oslabljene, počasne ali nenatančne zaradi poškodbe ali nezrelosti živčnega sistema.

 

Možni znaki dizartrije:

  • Nejasen, “zabrisan” govor
  • Počasen in monoton govor
  • Težave z nadzorom jezika ali ustnic
  • Prekomerno slinjenje
  • Otrok raje kaže kot govori

Dizartrija je pogosto prisotna pri otrocih z nevrološkimi motnjami (npr. cerebralna paraliza, mišične distrofije, poškodbe možganov).

 

3. Orofacialna motorična nerodnost

Gre za gibalno okornost govoril (ustnic, jezika, čeljusti), ne pa nujno za motnjo načrtovanja gibov. Otroci lahko izvedejo gib, vendar je ta počasen, neučinkovit ali manj natančen.

 

Kdaj posumimo na nerodnost govoril?

Najpogostejši vzroki za splošno nerodnost govoril:

  1. Zmanjšan mišični tonus (hipotonija)
    – Otrok ima ohlapne mišice v predelu ust, jezika in obraza. Zaradi tega so gibi manj učinkoviti, počasnejši in manj natančni.
  2. Senzorno-motorične motnje
    – Otrok ima lahko moteno zaznavanje v ustih (npr. preobčutljivost ali zmanjšano občutljivost), kar vpliva na natančnost gibanja govoril.
  3. Motnje koordinacije
    – Pri otrocih z motnjami splošne motorike (npr. razvojna koordinacijska motnja) se težave lahko prenesejo tudi na fino motoriko govoril.
  4. Nerazvitost ali šibkost orofacialnih funkcij
    – Otrok morda ni imel dovolj izkušenj z aktivnostmi, ki spodbujajo mišice govoril (npr. sesanje, grizenje, žvečenje, pihanje), kar vodi v šibkejši razvoj.
  5. Strukturne posebnosti
    – Kratek jezikovni frenulum (podjezično vez), odprto nebo, malokluzija ipd. lahko otežijo učinkovite premike govoril.
  6. Razvojne ali genetske motnje
    – Pri določenih sindromih ali nevroloških stanjih (npr. Downov sindrom, hipotonija neznanega izvora) se pogosto pojavi tudi nerodnost govoril.

 

Zakaj je pomembno zgodnje prepoznavanje?

Vsaka izmed naštetih motenj zahteva drugačen logopedski pristop. Na primer, otrok z apraksijo potrebuje intenzivno, strukturirano terapijo, medtem ko pri dizartriji pogosto vključimo tudi fizioterapevtske in oromotorične vaje. Nerodnost govoril lahko odpravimo z usmerjenim treningom mišic in senzorike.

Zato je zgodnja diagnostika ključna – omogoča ustrezno pomoč, boljši napredek in večje zadovoljstvo pri sporazumevanju.

 

Zaključek

Motorične motnje govora so večplastne in zahtevajo strokovno obravnavo, vendar pa lahko že z osnovnim razumevanjem razlik med njimi, pravočasnim odzivom in podporo doma, starši naredite ogromno razliko. Če sumite, da ima otrok težave z govorom, se obrnite na logopeda – vsak otrok si zasluži svoj glas.

 

Zapisala: logopedinja Katja

 

Viri:

American Speech-Language-Hearing Association (ASHA) – www.asha.org

Childhood Apraxia of Speech Association of North America (CASANA) – www.apraxia-kids.org

McCauley & Strand (2008): A review of standardized tests of nonverbal oral and speech motor performance in children

Zinkin, P., & McConachie, H. (1995). Disabled children and developing countries

Morgan, A. & Webster, R. (2018). Speech-language pathology in developmental disorders

 

 

Update cookies preferences