RAZVOJNA GOVORNO-JEZIKOVNA MOTNJA

Kaj je razvojna govorno-jezikovna motnja (RGJM)?

Razvojna govorno-jezikovna motnja (RGJM) je dolgotrajna težava pri razvoju jezika, ki se pojavi že v otroštvu in ni posledica izgube sluha, motnje v duševnem razvoju ali pomanjkanja izpostavljenosti jeziku. Otrok z RGJM ima težave pri razumevanju in/ali izražanju jezika, kar lahko vpliva na njegovo učenje, odnose in samozavest.

Gre za skrito motnjo, saj otrok pogosto deluje »normalno«, vendar se v komunikaciji in učenju hitro pokažejo razlike v primerjavi z vrstniki.

Po raziskavah ima razvojno jezikovno motnjo okoli 7 % otrok, kar pomeni, da se pojavi pri približno enem od štirinajstih otrok (Norbury et al., 2016; NIDCD). V razredu z 28 učenci sta torej vsaj dva otroka, ki imata šibkosti na področju razumevanja ali rabe jezika – čeprav nimata drugih prepoznanih težav, kot so avtizem, izguba sluha ali motnje v intelektualnem razvoju.

Kako prepoznamo razvojno jezikovno motnjo?

Znaki RGJM se razlikujejo glede na starost in posameznika. Pomembno je, da jih starši, vzgojitelji in učitelji prepoznajo čim prej.

Starost otroka	Možni znaki RGJM
Predšolski otrok	omejen besedni zaklad težave pri tvorjenju stavkov uporablja krajše, enostavnejše besede
Šolski otrok	težko razume daljša ali kompleksna navodila govor je manj razumljiv vrstnikom težave pri branju, pisanju in pripovedovanju
Srednješolec	težave pri razumevanju abstraktnih ali metaforičnih izrazov počasnejše izražanje idej socialne težave zaradi nerazumevanja jezika ali šal

Pomembno: znaki niso vedno očitni. Otrok se lahko trudi, uporablja kompenzacijske strategije in daje vtis, da razume več, kot dejansko razume.

 

Zakaj je zgodnje prepoznavanje ključno?

Zgodnje prepoznavanje in obravnava RGJM je izjemno pomembno, saj lahko težave brez podpore vplivajo na več področij otrokovega razvoja:

• Učenje in šolski uspeh: Jezik je temelj učenja – če otrok ne razume navodil ali besedil, težko sledi pouku.
• Komunikacijo in odnose: Nerazumevanje lahko vodi do nesporazumov in socialne izključenosti.
• Samopodobo in motivacijo: Pogoste izkušnje neuspeha zmanjšujejo otrokovo samozavest.

Otrok z RGJM ne bo “sam dohitel vrstnikov”. Brez pomoči se razlike lahko še povečajo, zato je zgodnja logopedska obravnava bistvena.

Kako logoped pomaga?

Logoped pripravi individualizirane vaje glede na otrokove potrebe. Obravnava lahko vključuje:

• razvoj besednega zaklada in stavčne zgradbe,
• izboljšanje razumevanja navodil in pripovedovanja,
• vaje za izgovorjavo in jasnost govora,
• krepitev spretnosti, povezanih z branjem in pisanjem.

Poleg neposredne obravnave logoped sodeluje tudi s starši in učitelji, da otroka podpirajo v vsakodnevnih situacijah.

Vloga staršev – jezik raste doma

Starši so ključni partnerji v otrokovem razvoju jezika. Doma lahko veliko prispevajo:

• ustvarjajo jezikovno bogato okolje (branje, pripovedovanje, pogovor),
• utrjujejo logopedske vaje skozi igro,
• poslušajo in spodbujajo otroka, tudi če izražanje ni popolno,
• sodelujejo z logopedom pri ciljih in spremljanju napredka.

Zaključek

RGJM ni znak lenobe ali pomanjkanja truda – gre za nevrološko pogojeno motnjo jezika. Otroci z RGJM imajo enako željo po uspehu kot njihovi vrstniki, le da potrebujejo drugačen pristop, več potrpežljivosti in strokovno podporo.

Z razumevanjem in sodelovanjem odraslih jim pomagamo, da njihov glas zares doseže svet.

Zapisala: logopedinja Katja

Viri:

• Norbury, C. F., et al. (2016). The impact of nonverbal ability on prevalence and clinical presentation of language disorder: Evidence from a population study. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 57(11), 1247–1257.
• National Institute on Deafness and Other Communication Disorders (NIDCD). (n.d.). Developmental Language Disorder (DLD): affecting approximately 1 in 14 children in kindergarten.
• Bishop, D. V. M., Snowling, M. J., Thompson, P. A., Greenhalgh, T., & the CATALISE consortium. (2017). Phase 2 of CATALISE: A multinational and multidisciplinary Delphi consensus study of problems with language development. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 58(10), 1068–1080.
• Leonard, L. B. (2014). Children with Specific Language Impairment (2nd ed.). MIT Press.