SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE – KAKO JIH PREPOZNATI IN PODPRETI OTROKA?

Splošne in specifične učne težave

Pogosto se zgodi, da učne težave razumemo kot enoten pojem, a v resnici ločimo splošne in specifične učne težave.

• Splošne učne težave se pojavljajo pri otrocih, ki imajo nižje kognitivne sposobnosti, manj spodbudno okolje ali težave z motivacijo. Njihovo učenje je oteženo na več področjih hkrati in napredek je počasnejši. Potrebujejo splošno pomoč in individualno podporo pri osnovnih veščinah.
• Specifične učne težave pa niso povezane s splošnimi sposobnostmi – otrok ima lahko povprečne ali celo nadpovprečne intelektualne sposobnosti, vendar kljub temu izrazite težave na točno določenem področju. Sem sodijo disleksija, diskalkulija, disgrafija, disortografija, dispraksija in neverbalne učne težave.

Največja razlika je v tem, da specifične učne težave ne izhajajo iz pomanjkanja truda ali volje, ampak iz posebnosti v delovanju možganov.

Kriterij	Splošne učne težave	Specifične učne težave
Vzroki	Povezane s splošnim kognitivnim delovanjem (nižji inteligenčni kvocient), pomanjkanjem spodbud v okolju, daljšo odsotnostjo iz šole, čustvenimi ali socialnimi težavami.	Neodvisne od splošnih sposobnosti; izvirajo iz posebnih nevroloških značilnosti.
Razširjenost težav	Težave se pojavljajo na več področjih učenja hkrati (npr. branje, pisanje, računanje).	Težave so vezane na točno določeno področje (npr. branje, pisanje ali matematika).
Raven sposobnosti	Otrok pogosto dosega podpovprečne rezultate na različnih področjih.	Otrok ima povprečne ali nadpovprečne intelektualne sposobnosti, a hkrati izrazite težave na specifičnem področju.
Napredek	Učenje je počasnejše na splošno; napredek je viden, a pogosto počasnejši in zahteva več ponavljanja.	Napredek je opazen pri vseh drugih področjih, razen tam, kjer je specifična motnja.
Pomoč in podpora	Potrebujejo splošno dodatno pomoč, individualizirane razlage, več časa, podporo pri osnovnih učnih veščinah.	Potrebujejo prilagoditve, ki ciljajo točno določeno področje (npr. prilagoditve pri branju, pisanju, računanju).

 

Branje in pisanje kot temelj pismenosti

Branje in pisanje sta ključni veščini, a pot do njiju ni enako lahka za vse.

• Disleksija se kaže kot težave pri prepoznavanju črk, sestavljanju zlogov in razumevanju prebranega. Branje je pogosto počasnejše, polno preskokov in napak.
• Disgrafija vpliva na pisanje – otrok se izjemno trudi, a rezultat so neurejena pisava, različne velikosti črk in veliko popravkov.
• Disortografija pomeni težave s pravopisom – napačno zapisovanje besed, izpuščanje glasov ali pogoste zamenjave črk.

Pomembno je razumeti, da te motnje niso znak lenobe ali manjše sposobnosti. Otroci s tovrstnimi težavami pogosto blestijo na ustvarjalnih in praktičnih področjih, če imajo ob sebi podporo in razumevanje.

 

Diskalkulija in neverbalne učne težave

Poleg branja in pisanja se lahko pojavijo tudi druge oblike specifičnih učnih težav.

• Diskalkulija se kaže v težavah pri razumevanju števil, računskih postopkov in količin. Otroci imajo lahko težave pri pomnjenju formul, ocenjevanju razdalj ali razumevanju ure. Pogosto jih spremlja tesnoba pri matematičnih nalogah.
• Neverbalne učne težave (NVD) pa se nanašajo predvsem na razumevanje neverbalnih informacij. Otroci težje razumejo telesno govorico, se slabše znajdejo v prostoru in imajo izzive pri organizaciji nalog. Čeprav imajo lahko dobro razvite verbalne spretnosti, jih socialni stiki in praktične naloge pogosto postavljajo pred dodatne izzive.

Čustveni vplivi specifičnih učnih težav

Specifične učne težave ne vplivajo samo na učenje, temveč tudi na otrokovo samopodobo in čustveno počutje. Raziskave kažejo, da otroci brez ustrezne pomoči pogosto doživljajo:

• občutke neuspeha in manjvrednosti,
• zmanjšano motivacijo in interes za šolo,
• frustracijo, sram ter socialno izolacijo.

Zato je nujno, da odrasli ob otroku gradimo razumevanje, podporo in zaupanje. Spodbuda in empatija pomenita več kot brezhibne črke na papirju.

Kaj lahko storijo starši in učitelji?

• Poslušajte otroka in mu priznajte, da so njegove težave resnične.
• Pohvalite trud, ne le rezultat – pomembno je, da otrok začuti, da cenite njegovo vztrajnost.
• Prilagodite naloge – razdelite jih na manjše korake, dodajte vizualne pripomočke in omogočite več odmorov.
• Sodelujte s šolo – pravočasno se povežite z učitelji in svetovalno službo.
• Spodbujajte otrokova močna področja – šport, umetnost, ustvarjalnost in vse tisto, kar gradi samozavest.

Prepoznavanje in podpora v šoli

V Sloveniji poteka prepoznavanje specifičnih učnih težav v več korakih – od opažanja težav v razredu, pogovorov med starši in učitelji, vključevanja svetovalne službe, do diagnostičnega pregleda pri logopedu ali specialnem pedagogu. Ko so težave potrjene, šola pripravi individualiziran program pomoči, v težjih primerih pa se izda odločba o usmeritvi.

Postopek prepoznavanja in diagnosticiranja specifičnih učnih težav v Sloveniji

1. Opažanje težav

Prvi korak je vedno opažanje – starši ali učitelji zaznajo, da otrok kljub trudu in rednemu delu doma naleti na ponavljajoče se težave (npr. pri branju, pisanju, računanju …).

2. Pogovor z učiteljem

Starši se najprej pogovorijo z učiteljem. Učitelj predstavi svoja opažanja, starši dodajo svoje, skupaj pa poiščejo prve podporne ukrepe in prilagoditve v razredu.

3. Svetovalna služba šole

Če težave vztrajajo, se vključi šolski svetovalni delavec (psiholog, pedagog, socialni delavec). Njegova naloga je spremljanje otroka, usmerjanje učiteljev ter predlog dodatnih prilagoditev.

Pomembno: Specifične učne težave se lahko diagnosticirajo šele po zaključku formalnega poučevanja osnovnih veščin (pisanje, branje, pravopis, računanje). Praviloma jih ne prepoznavamo pred 3. razredom osnovne šole, ugotavljamo pa jih lahko tudi kasneje v šolanju ali odraslosti.

4. Zunanja strokovna pomoč

Če težave kljub šolski pomoči vztrajajo, se starše napoti v zunanjo strokovno institucijo. Diagnostični pregled opravijo logoped ali specialni in rehabilitacijski pedagog in psiholog. Po potrebi se vključujejo tudi drugi strokovnjaki.

5. Izvirni delovni projekt pomoči

Ko so težave uradno prepoznane, šola pripravi t. i. Izvirni delovni projekt pomoči (IDPP). To pomeni, da otrok prejema dodatno pomoč v okviru dopolnilnega pouka ter individualnih ali skupinskih srečanj. IDPP se običajno izvaja najmanj 6 mesecev.

6. Odločba o usmeritvi

Če so potrjeni težji primanjkljaji, starši skupaj s šolo in strokovnjaki vložijo vlogo na Zavod RS za šolstvo. Z odločbo o usmeritvi otrok dobi pravico do posebnih prilagoditev in dodatne podpore pri učenju.

7. Podpora in spremljanje

Ko je odločba izdana, šola pripravi individualiziran program pomoči (IP). Pri tem sodelujejo starši, učitelji in strokovnjaki, ki redno spremljajo otrokov napredek in program po potrebi prilagajajo.

Najpomembnejše sporočilo za starše je: ne čakajte predolgo! Zgodnje prepoznavanje in podpora sta ključna za otrokovo uspešnost in dobro počutje.

 

Zapisala: logopedinja Katja

 

Literatura

• Center RS za poklicno izobraževanje (2020). Raziskava o učnih težavah v srednjem šolstvu.
• Društvo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov (2019). Zbornik povzetkov strokovne konference – XXVII. Izobraževalni dnevi.
• Mugnaini, D., Lassi, S., La Malfa, G., & Albertini, G. (2009). Internalizing correlates of dyslexia. Journal of Learning Disabilities.
• Terras, M. M., Thompson, L. C., & Minnis, H. (2009). Dyslexia and psycho‐social functioning: An exploratory study of the role of self‐esteem and understanding. Dyslexia.

 

Tukaj si lahko preneste brezplačen e-priročnik – Bralni seznam za oklevajoče bralce